Pomemben del obnove suhih travnikov je tudi predhodno testiranje kaljivosti semen vrst, ki so značilnice suhih travnikov. Da bomo v okviru projekta Life for Seeds pri obnovi travnikov kar se da uspešni, smo se v preteklih mesecih že odpravili na ekskurziji v tujino, kjer smo pridobili številna uporabna znanja. Vodja projekta, Katarina Denac, pa se je tudi v lastni režiji, že pred samim začetkom projekta, lotila testiranja kalitve semen in tako prišla do nekaterih ugotovitev, ki bodo za projekt Life for Seeds zelo dragocene.
Od semena do prvega cveta
// Katarina Denac
V začetku je bila… Ne, ni bila beseda. Bila so semena. Nabrana poleti in jeseni lansko leto po raznih koncih Slovenije, med družinskimi izleti in posledičnim negodovanjem domačih »Pa daj že nehaj s tem, saj se ne da nikamor več normalno na sprehod s tabo!«
Sušeča se semena so za nekaj tednov zasedla našo krušno peč, nezakurjeno seveda. Posušeni zakladi so nato romali v lične lončke in kozarčke, ko pa je teh zmanjkalo, so se morali sprijazniti s tem, da sem jih zavila v toaletni papir in nato več paketkov skupaj zbasala v kozarce za vlaganje. Res si nisem želela, da se mi po vsem trudu seme ponovno navlaži in splesni.
Seme je nato čakalo… V začetku decembra sem se spomnila, da morda kakšne vrste nujno potrebujejo stratifikacijo, torej nekaj časa trajajočo podvrženost nizkim temperaturam. Tako so kar vsa semena v stekleni embalaži romala ven, na mraz, za cel mesec. V začetku januarja so me že tako srbeli prsti, da sem kupila tri različne vreče prsti in seme prepustila zemlji. Posejane pladnje sem dala v prizidek hiše, kjer je temperatura okoli 10oC. Zdaj bo, kar bo.
Slab mesec kasneje so na plano prikukali prvi »kalčki«. Najbolj junaški so bili na primer divji luk Allium scorodoprasum (tehnično gledano je pognal iz zarodnih brstičev in ne semen), gorska detelja Trifolium montanum, pokončna stoklasa Bromus erecta ter dve nedoločeni vrsti iz družine metuljnic, pri katerih sem računala, da bom vrsto določila, ko zacvetita.
Sredi februarja je bilo razvajanja v prizidku konec in pladnji z vsem, kar je vzkalilo in vsem, kar morda še bo, so romali v toplo gredo. Naj vas ime ne zavede – februarja naša topla greda ni kos temperaturam pod lediščem. Ampak razmišljala sem takole: to so divje rastline, morajo biti navajene na hude pogoje, ne smem jim preveč prizanašati.
Kar dolgo, do konca aprila, sem čakala še zamudnike, vendar žal vse vrste niso vzkalile. Uspešnih je bila slaba polovica. Presenečena sem bila, da so nekatere vrste za kalitev potrebovale dva do tri mesece, med takšnimi zamudniki so bili na primer vrbovolistni primožek Buphthalmum salicifolium, srednji trpotec Plantago media in navadni gadovec Echium vulgare.
Po izkušnjah, ki jih je na Češkem z nami delila gospa Ivana Jongepierová, sicer mnoge vrste v prvem letu sploh ne vzkalijo, temveč šele v drugem, tretjem. Žal sem nad »dezerterji« čez prvomajske praznike naredila križ in vse skupaj vrgla na kompost, tako da nikoli ne bom vedela, ali bi iz njih kaj nastalo ali ne. Ostale vrste sem prepikirala v lončke, da se jim ni bilo treba drenjati s sovrstniki.
Jasno je bilo, da rastline v lončkih ne bodo mogle živeti večno, saj jim bo prej ko slej zmanjkalo prostora in hranil. Postavilo se je torej vprašanje, kam z njimi. Na njivo? Uh, raje ne, tja sem že zanesla cel kup žitnih plevelov, ki jih moram zdaj neprestano pleti, da mi ne zadušijo korenja in čebule. Na vrt? Podobna zgodba. Tam je ponavadi več rož kot gojenih rastlin. Še dobro, da imamo njivo, drugače bi jedli bolj malo domače zelenjave. Kar v trato za hišo? Ne, tam se bo vse porazgubilo in ne bom mogla spremljati, kaj se dogaja s sadikami. Nova greda, torej. Pa sva jo z Damijanom naredila.
Sprva je bila kljub posajenim sadikam videti žalostno prazna, vendar pa so se pričele rastline kar kmalu razraščati in bohotiti, med njimi najbolj ena od prej nedoločenih metuljnic, velecvetna grašica Vicia grandiflora. Dobro so se prijela tudi razna grabljišča Knautia sp., navadni gadovec ter še ena vrsta iz rodu stoklas Bromus, za katero moram še povprašati kolege botanike, ali je res tista, za katero sem jo določila ob pobiranju semen. Prva je maja zacvetela velecvetna grašica, sredi junija pa se je odprl prvi cvet srebrnega petoprstnika Potentilla argentea, katerega semena so bila nabrana lansko leto na Goričkem.
Zdaj že snujem nov projekt – nekje doma bo nastala še ena nova greda, na kateri bom iz semenske mešanice, nabrane na travnikih in brežinah ob cestah (morda ste že sami opazili ta paradoks, da so tam včasih najlepši travniki) v okolici doma, zasejala nov travnik. Prva letošnja semena se že sušijo na naši krušni peči!
