Prednostni

Presihajoča jezera
Koda Natura 2000: 3180*

Presihajoča jezera so ekološko izjemno pestri habitatni tipi, ki jih najpomembneje definira spreminjajoč vodostaj. Zalitost z vodo običajno traja od enega do šest mesecev, izjemoma tudi dlje. Večinoma se pričnejo polniti jeseni, voda pa na njih zastaja do pomladi, ob močnejših nalivih so lahko kratkotrajno zalita tudi poleti. V obdobju poplavljenosti globina vode, razen v najglobljih delih jezer, znaša le nekaj metrov. Svetloba zato prodre do dna, kar omogoča, da se razvoj kopenske vegetacije prične spomladi že pod vodo, čeprav ne gre za vrste, ki bi normalno uspevale potopljene. 

Med presihajočimi jezeri, ki se polnijo s površinskimi vodotoki, je v Sloveniji najbolj znamenito Cerkniško jezero, manj izrazito presihanje opažamo na Planinskem polju. Posebno skupino presihajočih jezer tvorijo Pivška jezera, ki se polnijo z dvigom podzemskih vod.

Presihajoča jezera so funkcionalen habitatni tip, ki združuje širok nabor samostojnih, pretežno vlagoljubnih habitatnih tipov. Med njimi so: 

mezotrofni mokrotni travniki – značilne vrste so npr. kukavičja lučca (Lychnis flos-cuculi), grozdasta stoklasa (Bromus racemosus), vodna meta (Mentha aquatica);

oligotrofni mokrotni travniki z modro stožko – značilne vrste so npr. modra stožka (Molinia caerulea), rušnata masnica (Deschampsia cespitosa), močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe);

navadna trstičja – značilne vrste so npr. navadni trst (Phragmites australis), jezerski biček (Schoenoplectus lacustris), vodna perunika (Iris pseudacorus);

jezersko bičkovje – značilnica je jezerski biček (Schoenoplectus lacustris);

združbe visokih šašev – značilne vrste so npr. togi šaš (Carex elata), mehurjasti šaš (Carex vesicaria), navadna pijavčnica (Lysimachia vulgaris);

bazična nizka barja – značilne vrste so npr. črnikasti sitovec (Schoenus nigricans), rjasti sitovec (Schoenus ferrugineus), srhki šaš (Carex davalliana), proseni šaš (Carex panicea), različne vrste muncev (Eriophorum sp.), navadna močvirnica (Epipactis palustris).

Na nekaterih projektnih podobmočjih (npr. Planinskem polju in Pivških presihajočih jezerih) občutljive mokrotne habitatne tipe ogroža predvsem intezifikacija kmetijstva na račun paše z visoko obtežbo pašnih živali, intenzivnega gnojenja in prepogoste košnje.

Polnaravna suha travišča in grmiščni faciesi na karbonatnih tleh (Festuco Brometalia)
Koda Natura 2000: 6210(*)

Habitatni tip predstavljajo suha in polsuha sekundarna travišča srednje Evrope s prevladujočo pokončno stoklaso. V Sloveniji se izven Submediterana pojavljajo pretežno na karbonatni podlagi, ponekod pa tudi na flišu in kisli peščeni podlagi. Praviloma uspevajo na južnih prisojnih legah od nižin do montanskega pasu. Večinoma so to travniki ali pašniki v gričevnatem svetu tradicionalne kulturne krajine in so v ekstenzivni rabi, brez ali z zmernim gnojenjem. Vegetacija ne prenese močne vlage, kakor tudi ne zastajanja vode, zato potrebuje plitva in dobro prepustna tla.

Za ta tip travišč je značilna visoka biotska pestrost. Med tipičnimi rastlinskimi vrstami so pokončna stoklasa (Bromus erectus), rdeča bilnica (Festuca rubra), brazdnatolistna bilnica (Festuca rupicola), navadna migalica (Briza media), navadni svinjak (Hypochaeris radicata), srednji trpotec (Plantago media), več vrst klinčkov (Dianthus armeria, Dianthus deltoides) in številne vrste divje rastočih orhidej npr. trizoba kukavica (Orchis tridentata), čeladasta kukavica (Orchis militaris), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis), čebeljeliko mačje uho (Ophrys apifera), čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea) in zavita škrbica (Spiranthes spiralis). Rastišča slednjih se znotraj tega habitatnega tipa tudi prednostno ohranja.

Ta habitatni tip je bil v preteklosti eden najbolj razširjenih tipov travišč v Sloveniji. Z intenziviranjem kmetijstva v 20. stoletju pa se je njegov obseg pričel naglo krčiti. Danes ga poleg intenzivne kmetijske rabe (gnojenja, večkratne košnje in premene travnikov v njive) ogroža tudi opuščanje kmetijske rabe ter posledično zaraščanje.

Vrstno bogata travišča s prevladujočim navadnim volkom (Nardus) na silikatnih tleh v montanskem pasu (in submontanskem pasu v celinskem delu Evrope)
Koda Natura 2000: 6230*

Travišča s prevladujočim navadnim volkom praviloma najdemo na osončenih, s hranili revnih in zakisanih tleh. Kljub temu, da lahko uspevajo na različno vlažnih podlagah, jih največkrat najdemo na zmerno suhih tleh od nižin do alpinskega pasu. Najbolj jim ustreza silikatna kamninska podlaga, uspevajo pa tudi na skrilavcih ter na mestih, kjer je zaradi debele plasti prsti izgubljen stik z matično podlago. V Sloveniji je malo primernih ekoloških razmer za uspevanje naravnih volkovij – najobsežnejša so v Karavankah, na Pohorju in Smrekovškem pogorju. Veliko volkovij se pojavlja nad antropogeno znižano gozdno mejo in v montanskem pasu.

Poleg navadnega volka (Nardus stricta) so na teh travnikih pogoste trave še ovčja bilnica (Festuca ovina), rdeča bilnica (Festuca rubra), dišeča boljka (Anthoxanthum odoratum), v ruši pa se pojavljajo značilne montanske in subalpinske zeliščne vrste, ki travnike naredijo pisane. Med njimi so navadna arnika (Arnica montana), oranžna škržolica (Hieracium aurantiacum), brkata zvončica (Campanula barbata), skalna lakota (Galium saxatile), panonski svišč (Gentiana panonica), švicarski jajčar (Leontodon helveticus) ter nekatere divje vrste orhidej.

Volkovja v montanskem pasu so najbolj ogrožena zaradi spontanega zaraščanja po opuščanju košnje in paše. Sicer pa ta habitatni tip močno ogroža tudi intenzifikacija planinskega turizma: uravnavanje tal za pripravo smučarskih prog, umetno zasneževanje, fizično poškodovanje travne ruše, ozelenjevanje z neprimernimi semenskimi mešanicami ter urbanizacija.

Neprednostni

Vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneratalia villosae)
Koda Natura 2000: 62A0

Submediteransko-ilirski suhi in polsuhi travniki in pašniki so v Sloveniji razširjeni le v submediteranskem fitogeografskem območju. Ta travišča so antropogenega nastanka, večina jih je nastala pred približno 2500 leti z večjimi izsekavanji gozda. Višek razvoja so dosegla v 17. in 18. stoletju, od sredine 20. stoletja pa so v upadanju. Razvita so na naravnih rastiščih bukovih in hrastovih gozdov, predvsem na apnencih, dolomitih, ponekod tudi na flišu. 

Ta tip travišč se vzdržuje z ekstenzivno košnjo ali pašo. Nekoč je bil to prevladujoči habitatni tip na primorskem Krasu, danes pa je zaradi opuščanja rabe večinoma v zaraščanju. Izjema so območja na višji nadmorski višini, kjer zaradi večje izpostavljenosti vetru in skalovitega terena zaraščanje poteka počasneje. 

Razmere na rastiščih so lahko izjemno raznolike, največkrat pa bomo ta habitatni tip našli na suhih in osončenih mestih. Združbe niso strogo vezane na nizko vsebnost hranil; pojavljajo se tako na kamnitih tleh pašnikov, kjer je prst praktično brez hranil, kot na globokih, rodovitnih tleh na flišu in kraških poljih. Ne prenesejo pa dodatnega gnojenja. Tudi kislost podlage je lahko zelo raznolika, tolerirajo vse od bazične do rahlo zakisane.

Ta habitatni tip je vrstno najbogatejši v Sloveniji, kar je posledica tako širine njegovega pojmovanja kot tudi pestrosti ekoloških razmer in biogeografskih dejavnikov. V travni ruši prevladujeta peresasta bodalica (Stipa eriocaulis), gladki mleček (Euphorbia nicaeensis), med značilnimi vrstami pa so še nizki šaš (Carex humilis), navadna oklasnica (Danthonia alpina), skalni mleček (Euphorbia triflora), primorska košeničica (Genista holopetala), mehkodlakava jurjevina (Jurinea mollis), ilirsko grabljišče (Knautia illyrica), kodrastolistni jajčar (Leontodon crispus), gredljasti trpotec (Plantago holosteum) ter rebrinčevolistna hladnikija (Hladnikia pastinacifolia), ki je edini slovenski rodovni endemit in se pojavlja na južnem robu Trnovskega gozda.

Habitatni tip ogroža predvsem opuščanje rabe pa tudi vožnja izven cest, gnojenje, izgradnja infrastrukture (daljnovodi, ceste, vetrne elektrarne), premena v njive in intenzifikacija travnikov ter pašnikov.

Travniki s prevladujočo stožko (Molinia spp.) na karbonatnih, šotnih ali glineno-muljastih tleh (Molinion caerulae)
Koda Natura 2000: 6410

Ta habitatni tip predstavljajo mokrotni travniki na rahlo zakisanih in s hranili revnih tleh. Podlaga je običajno nepropus