Prednostni
Presihajoča jezera
Koda Natura 2000: 3180*
Presihajoča jezera so ekološko izjemno pestri habitatni tipi, ki jih najpomembneje definira spreminjajoč vodostaj. Zalitost z vodo običajno traja od enega do šest mesecev, izjemoma tudi dlje. Večinoma se pričnejo polniti jeseni, voda pa na njih zastaja do pomladi, ob močnejših nalivih so lahko kratkotrajno zalita tudi poleti. V obdobju poplavljenosti globina vode, razen v najglobljih delih jezer, znaša le nekaj metrov. Svetloba zato prodre do dna, kar omogoča, da se razvoj kopenske vegetacije prične spomladi že pod vodo, čeprav ne gre za vrste, ki bi normalno uspevale potopljene.
Med presihajočimi jezeri, ki se polnijo s površinskimi vodotoki, je v Sloveniji najbolj znamenito Cerkniško jezero, manj izrazito presihanje opažamo na Planinskem polju. Posebno skupino presihajočih jezer tvorijo Pivška jezera, ki se polnijo z dvigom podzemskih vod.
Presihajoča jezera so funkcionalen habitatni tip, ki združuje širok nabor samostojnih, pretežno vlagoljubnih habitatnih tipov. Med njimi so:
mezotrofni mokrotni travniki – značilne vrste so npr. kukavičja lučca (Lychnis flos-cuculi), grozdasta stoklasa (Bromus racemosus), vodna meta (Mentha aquatica);
oligotrofni mokrotni travniki z modro stožko – značilne vrste so npr. modra stožka (Molinia caerulea), rušnata masnica (Deschampsia cespitosa), močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe);
navadna trstičja – značilne vrste so npr. navadni trst (Phragmites australis), jezerski biček (Schoenoplectus lacustris), vodna perunika (Iris pseudacorus);
jezersko bičkovje – značilnica je jezerski biček (Schoenoplectus lacustris);
združbe visokih šašev – značilne vrste so npr. togi šaš (Carex elata), mehurjasti šaš (Carex vesicaria), navadna pijavčnica (Lysimachia vulgaris);
bazična nizka barja – značilne vrste so npr. črnikasti sitovec (Schoenus nigricans), rjasti sitovec (Schoenus ferrugineus), srhki šaš (Carex davalliana), proseni šaš (Carex panicea), različne vrste muncev (Eriophorum sp.), navadna močvirnica (Epipactis palustris).
Na nekaterih projektnih podobmočjih (npr. Planinskem polju in Pivških presihajočih jezerih) občutljive mokrotne habitatne tipe ogroža predvsem intezifikacija kmetijstva na račun paše z visoko obtežbo pašnih živali, intenzivnega gnojenja in prepogoste košnje.
Polnaravna suha travišča in grmiščni faciesi na karbonatnih tleh (Festuco Brometalia)
Koda Natura 2000: 6210(*)
Habitatni tip predstavljajo suha in polsuha sekundarna travišča srednje Evrope s prevladujočo pokončno stoklaso. V Sloveniji se izven Submediterana pojavljajo pretežno na karbonatni podlagi, ponekod pa tudi na flišu in kisli peščeni podlagi. Praviloma uspevajo na južnih prisojnih legah od nižin do montanskega pasu. Večinoma so to travniki ali pašniki v gričevnatem svetu tradicionalne kulturne krajine in so v ekstenzivni rabi, brez ali z zmernim gnojenjem. Vegetacija ne prenese močne vlage, kakor tudi ne zastajanja vode, zato potrebuje plitva in dobro prepustna tla.
Za ta tip travišč je značilna visoka biotska pestrost. Med tipičnimi rastlinskimi vrstami so pokončna stoklasa (Bromus erectus), rdeča bilnica (Festuca rubra), brazdnatolistna bilnica (Festuca rupicola), navadna migalica (Briza media), navadni svinjak (Hypochaeris radicata), srednji trpotec (Plantago media), več vrst klinčkov (Dianthus armeria, Dianthus deltoides) in številne vrste divje rastočih orhidej npr. trizoba kukavica (Orchis tridentata), čeladasta kukavica (Orchis militaris), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis), čebeljeliko mačje uho (Ophrys apifera), čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea) in zavita škrbica (Spiranthes spiralis). Rastišča slednjih se znotraj tega habitatnega tipa tudi prednostno ohranja.
Ta habitatni tip je bil v preteklosti eden najbolj razširjenih tipov travišč v Sloveniji. Z intenziviranjem kmetijstva v 20. stoletju pa se je njegov obseg pričel naglo krčiti. Danes ga poleg intenzivne kmetijske rabe (gnojenja, večkratne košnje in premene travnikov v njive) ogroža tudi opuščanje kmetijske rabe ter posledično zaraščanje.
Vrstno bogata travišča s prevladujočim navadnim volkom (Nardus) na silikatnih tleh v montanskem pasu (in submontanskem pasu v celinskem delu Evrope)
Koda Natura 2000: 6230*
Travišča s prevladujočim navadnim volkom praviloma najdemo na osončenih, s hranili revnih in zakisanih tleh. Kljub temu, da lahko uspevajo na različno vlažnih podlagah, jih največkrat najdemo na zmerno suhih tleh od nižin do alpinskega pasu. Najbolj jim ustreza silikatna kamninska podlaga, uspevajo pa tudi na skrilavcih ter na mestih, kjer je zaradi debele plasti prsti izgubljen stik z matično podlago. V Sloveniji je malo primernih ekoloških razmer za uspevanje naravnih volkovij – najobsežnejša so v Karavankah, na Pohorju in Smrekovškem pogorju. Veliko volkovij se pojavlja nad antropogeno znižano gozdno mejo in v montanskem pasu.
Poleg navadnega volka (Nardus stricta) so na teh travnikih pogoste trave še ovčja bilnica (Festuca ovina), rdeča bilnica (Festuca rubra), dišeča boljka (Anthoxanthum odoratum), v ruši pa se pojavljajo značilne montanske in subalpinske zeliščne vrste, ki travnike naredijo pisane. Med njimi so navadna arnika (Arnica montana), oranžna škržolica (Hieracium aurantiacum), brkata zvončica (Campanula barbata), skalna lakota (Galium saxatile), panonski svišč (Gentiana panonica), švicarski jajčar (Leontodon helveticus) ter nekatere divje vrste orhidej.
Volkovja v montanskem pasu so najbolj ogrožena zaradi spontanega zaraščanja po opuščanju košnje in paše. Sicer pa ta habitatni tip močno ogroža tudi intenzifikacija planinskega turizma: uravnavanje tal za pripravo smučarskih prog, umetno zasneževanje, fizično poškodovanje travne ruše, ozelenjevanje z neprimernimi semenskimi mešanicami ter urbanizacija.
Neprednostni
Vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneratalia villosae)
Koda Natura 2000: 62A0
Submediteransko-ilirski suhi in polsuhi travniki in pašniki so v Sloveniji razširjeni le v submediteranskem fitogeografskem območju. Ta travišča so antropogenega nastanka, večina jih je nastala pred približno 2500 leti z večjimi izsekavanji gozda. Višek razvoja so dosegla v 17. in 18. stoletju, od sredine 20. stoletja pa so v upadanju. Razvita so na naravnih rastiščih bukovih in hrastovih gozdov, predvsem na apnencih, dolomitih, ponekod tudi na flišu.
Ta tip travišč se vzdržuje z ekstenzivno košnjo ali pašo. Nekoč je bil to prevladujoči habitatni tip na primorskem Krasu, danes pa je zaradi opuščanja rabe večinoma v zaraščanju. Izjema so območja na višji nadmorski višini, kjer zaradi večje izpostavljenosti vetru in skalovitega terena zaraščanje poteka počasneje.
Razmere na rastiščih so lahko izjemno raznolike, največkrat pa bomo ta habitatni tip našli na suhih in osončenih mestih. Združbe niso strogo vezane na nizko vsebnost hranil; pojavljajo se tako na kamnitih tleh pašnikov, kjer je prst praktično brez hranil, kot na globokih, rodovitnih tleh na flišu in kraških poljih. Ne prenesejo pa dodatnega gnojenja. Tudi kislost podlage je lahko zelo raznolika, tolerirajo vse od bazične do rahlo zakisane.
Ta habitatni tip je vrstno najbogatejši v Sloveniji, kar je posledica tako širine njegovega pojmovanja kot tudi pestrosti ekoloških razmer in biogeografskih dejavnikov. V travni ruši prevladujeta peresasta bodalica (Stipa eriocaulis), gladki mleček (Euphorbia nicaeensis), med značilnimi vrstami pa so še nizki šaš (Carex humilis), navadna oklasnica (Danthonia alpina), skalni mleček (Euphorbia triflora), primorska košeničica (Genista holopetala), mehkodlakava jurjevina (Jurinea mollis), ilirsko grabljišče (Knautia illyrica), kodrastolistni jajčar (Leontodon crispus), gredljasti trpotec (Plantago holosteum) ter rebrinčevolistna hladnikija (Hladnikia pastinacifolia), ki je edini slovenski rodovni endemit in se pojavlja na južnem robu Trnovskega gozda.
Habitatni tip ogroža predvsem opuščanje rabe pa tudi vožnja izven cest, gnojenje, izgradnja infrastrukture (daljnovodi, ceste, vetrne elektrarne), premena v njive in intenzifikacija travnikov ter pašnikov.
Travniki s prevladujočo stožko (Molinia spp.) na karbonatnih, šotnih ali glineno-muljastih tleh (Molinion caerulae)
Koda Natura 2000: 6410
Ta habitatni tip predstavljajo mokrotni travniki na rahlo zakisanih in s hranili revnih tleh. Podlaga je običajno nepropustna, z visoko vodno kapaciteto, zaradi česar na rastišču vsaj občasno zastaja voda. V Sloveniji so travniki s prevladujočo stožko razširjeni od nižine do montanskega pasu, najpogosteje pa jih najdemo ob vodotokih. Habitatni tip se lahko pojavlja tudi kot prehod v nizka barja in povirja ali pa kot prehod v suha, s hranili revna travišča.
Posledica specializiranega habitatnega tipa so specializirane rastlinske in živalske vrste. Na tem tipu travnikov so najbolj znani redki metulji, vezani na npr. zdravilno strašnico in močvirski svišč. V Sloveniji so travniki s stožko razširjeni v nižinah in montanskem pasu raztreseno po vsej Sloveniji.
Na travnikih tega tipa prevladuje modra stožka z eno ali obema svojima podvrstama: Molinia caerula ssp. caerula (modra stožka), Molinia caerula ssp. arundinacea (trstikasta stožka), navadni čistec (Betonica officinalis), rušnata masnica (Deschampsia caespitosa), močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe), močvirski meček (Gladiolus palustris), sibirska perunika (Iris sibirica), barvilna mačina (Serratula tinctoria), travniška izjevka (Succisa pratensis).
Ta habitatni tip je v Sloveniji eden najbolj strmo upadajočih zaradi intenzifikacije rabe travnikov. Ogroža ga velika količina hranil v tleh zaradi gnojenja ali druga onesnaženost poplavne vode ter prepogosta košnja. Za uspevanje potrebuje stabilen hidrološki režim brez sprememb, košnjo enkrat do dvakrat letno, čim kasneje v letu. Na območju teh travišč je nedopustno gnojenje, opuščanje rabe, prepogosta košnja, baliranje, mulčenje, apnenje, spreminjanje v njive ali infrastrukturo, izsuševanje.
Sredozemski vlažni travniki z visokim steblikovjem Molinio-Holoschoenion
Koda Natura 2000: 6420
Habitatni tip predstavljajo sredozemski vlažni travniki z visokim steblikovjem zveze Molinio-Holoschoenion, ki se pojavljajo kot združbe obrežij stoječih in tekočih voda ter močvirij in nizkih barij. Ta tip travišč večinoma uspeva na trajno vlažnih območjih, razširjen je po celotnem Sredozemskem bazenu ter na obalah Črnega morja, najpogosteje pa ga najdemo na peščenih sipinah. Običajno ga gradijo različne vrste trav, šašev ali ločkov. V združbah visokih šašev običajno dominira ena vrsta in tvori sklenjene rušnate ali šopaste sestoje. Travišča tega tipa imajo pomembno vlogo pri nadzoru poplav, so življenjski prostor mnogih ogroženih vrst in predstavljajo pašna območja v visokem poletju, saj se za razliko od ostalih tipov travnikov v Sredozemlju niti v obdobjih daljše suše ne izsušijo povsem. V Sloveniji se ta habitatni tip v popolni obliki ne pojavlja, po mnenju nekaterih fitocenologov pa so njegovi zametki prisotni v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok.
Med tipičnimi vrstami so trstikasta stožka (Molinia caerula ssp. arundinacea), navadno bičevje (Scirpoides holoschoenus), veliki trpotec (Plantago altissima), podlesni šaš (Carex otrubae), robati luk (Allium angulosum), sibirska perunika (Iris sibirica), rahlocvetna kukavica (Orchis laxiflora), čebeljeliko mačje uho (Ophrys apifera) in navadni čistec (Betonica officinalis).
Ta tip travišč na območju Sredozemlja ogrožajo predvsem napredujoča gradnja infrastrukture (cest, pozidava obal, melioracije, utrjevanje brežin), onesnaževanje s hranili in kemičnimi snovmi, vožnja izven cest ter kakršnokoli izsuševanje.
Nižinske in montanske do alpinske hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem
Koda Natura 2000: 6430
Po strokovnih podlagah kvalifikacijskemu habitatnemu tipu s kodo 6430 (nižinske in montanske do alpinske hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem) ustrezajo naslednji habitatni tipi: nižinska visoka steblikovja, nitrofilni gozdni robovi in vlažno obrečno visoko steblikovje ter subalpinska in alpinska visoka steblikovja, pri čemer se v našem projektu osredotočamo le na prvega.
Nižinska visoka steblikovja sestavljajo gosti sestoji visokih ali srednje visokih vodoljubnih steblik, ki se pojavljajo na s hranili bogatih naplavinah nižinskih vodotokov. Ta habitatni tip se pojavlja na nevtralni do rahlo kisli prsti. Odvisen je od vlage v tleh in navadno obroblja potoke ter stoječe vode. Občasno, predvsem v primeru visokega nivoja talne vode, pa je lahko razširjen tudi izven obrežij. V Sloveniji se običajno pojavlja razpršeno na majhnih površinah, tudi kot obroba umetnih vodotokov in jarkov, najpogostejši je v ravnicah osrednjega in vzhodnega dela države.
Med značilnimi vrstami nižinskih visokih steblikovij so brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria), krilata krčnica (Hypericum tetrapterum), sibirska perunika (Iris sibirica), navadna pijavčnica (Lysimachia vulgaris), rumeni talin (Thalictrum flavum) in dolgolistni pajetičnik (Pseudolysimachion longifolium).
Ta habitatni tip ogrožajo spremembe vodnega režima (na račun regulacije vodotokov, utrjevanja brežin, kamnometov, kopanja melioracijskih jarkov itd.), širjenje nekaterih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, npr. kanadske (Solidago canadensis) in orjaške zlate rozge (Solidago gigantea) ter žlezave nedotike (Impatiens glandulifera), gnojenje in spremembe kvalitete vode.
Nižinski ekstenzivno gojeni travniki (Alopecurus pratensis, Sanguisorba officinalis)
Koda Natura 2000: 6510
Habitatni tip predstavljajo zmerno gnojeni travniki na prepustnih, zmerno suhih do suhih tleh. Zaradi gnojenja so tla precej bogata s hranili, zaradi česar so ti travniki visoko produktivni in košeni do dvakrat letno. Ta tip travišč se pojavlja neodvisno od geološke podlage. Značilen je za kulturno krajino nižinskih predelov srednje Evrope, po Sloveniji pa ga najdemo praktično povsod: od nižin do submontanskega pasu z izjemo visokogorja. V Submediteranu se pojavlja redkeje.
Po strokovnih podlagah kvalifikacijskemu habitatnemu tipu s kodo 6510 po slovenski tipologiji ustreza habitatni tip mezotrofnih do evtrofnih gojenih travnikov s podrejenima kategorijama: Srednjeevropski kseromezofilni nižinski travniki na razmeroma suhih tleh in nagnjenih legah s prevladujočo visoko pahovko ter Srednjeevropski higromezofilni nižinski travniki na srednje vlažnih tleh s prevladujočo visoko pahovko.
Ti travniki so floristično srednje bogati. Značilne vrste so travniški lisičji rep (Alopecurus pratensis), visoka pahovka (Arrhenatherum elatius), njivsko grabljišče (Knautia arvensis), plazeča zlatica (Ranunculus repens), razprostrta zvončica (Campanula patula), navadno korenje (Daucus carota), navadni jajčar (Leontodon hispidus), kukavičja lučca (Lychnis flos-cuculi), črna detelja (Trifolium pratense), travniška kozja brada (Tragopogon pratensis) in travniška kadulja (Salvia pratensis).
V Sloveniji je ta habitatni tip še relativno pogost, a je zaradi intenziviranja rabe (npr. pretiranega gnojenja, prepogoste košnje, izsuševanja ter dosejevanja s komercialnimi travnimi in deteljno-travnimi mešanicami) vse bolj ogrožen. Površine se namreč zelo hitro spreminjajo v vrstno revne, intenzivno gnojene travnike ali pa v njive. Najhitreje upadajo vlažne oblike tega habitatnega tipa, saj so območja, kjer se pojavljajo, še posebej podvržena hidromelioracijskim ukrepom, sušnejše oblike pa se zaradi opuščanja rabe vedno bolj zaraščajo.
